Omemba: Špela Reš

»Nimamo več motivacije za šolo, vzgojili smo se v nezaupljive robote.«

»Dijaki poklicnih šol smo bili najbolj oškodovani, saj naše izobraževanje temelji na osnovah praktičnega pouka.«

»V tem obdobju smo se naučili, da gremo sami čez svoje težave. Zdi se mi, da smo se vzgojili v robote, ki bodo težko zaupali drugim.«

»Te primere smo rešili z zelo intenzivno pomočjo, v katero so se vključile tudi druge službe.«

»Imamo že triletnike, ki so pred zasloni več ur dnevno.«

»Trenutno gleda risanke na YouTubu, sam telefon je sicer v uporabi izključno za družinske klice in pri zdravniku.«

»Sem zelo žalostna vsakič, ko vidim, da otroka v ambulanti, takoj ko zajoka, hočejo zamotiti s telefonom.«

»Otrok s tem razvije neustrezne strategije soočanja, spalne vzorce, prehranjevalne vzorce, kar se kaže v poznejših življenjskih obdobjih.«

»Vidimo, da imajo otroci težave pri komunikacijskih veščinah – že kako vstopajo v stik, v dialog, kako vzpostavljajo očesni stik, ali sledijo drugim, ali so pozornostno razpršeni.«

»Lahko se aktivirajo tisti centri ugodja v otroških možganih, ki se sproščajo tudi pri tem, ko kakšno koristno stvar uspešno narediš.«

»Če to projiciramo, bomo čez 15, 20 let imeli v šolah veliko otrok s posebnimi potrebami.«

»Predvsem, da poenotimo pogled strokovnjakov, ko komuniciramo s starši, da dajemo vsi enoznačna sporočila.«

»Med epidemijo so se ob intenzivnejših odnosih pokazale stvari, ki smo jih tako dolgo pometali pod preprogo. Zdaj so prišle na dan (...) Prav tako smo začeli ceniti nekaj, kar je bilo prej samoumevno.«

»vaš dedek je bil pozitiven na testu«

»Fantje in dekleta, ki hodijo k meni na svetovanje, celo tisti najbolj introvertirani, so začeli govoriti 'joj, kako bi šla v šolo, samo zaradi frendic', zato bi si morali zastaviti vprašanje, ali so resnično tako introvertirani.«

»Joj, mami mi gre že na živce, zakaj ne gre v službo, pa ima možnost delati v pisarni, ves čas je doma!«

»Joj, sploh si ne upam v službo, ker ne vem, kaj bo s ta malim. Ne vem, ali bo ves dan igral igre, bo sploh šel v šolo, moram biti doma, da ga gledam, da imam nadzor.«

»Nekateri otroci prvega triletja so dobili med epidemijo svoj prvi telefon, ki ga sicer ne bi, saj so bili sami doma, ali prvo tablico, ki je sicer ne bi.«

»mi kot družina ne bomo uporabljali telefona za mizo, ko jemo kosilo, s telefonom ne bomo hodili v kopalnico, ponoči ga ne bomo imeli v spalnici.«

»To je verjetno ta pobeg, umik, o katerem ste govorili.«

»Otrok bo dejal, da dela le za šolo, a ima v ozadju odprte zavihke z YouTubom, z videoigrami, družabnimi omrežji, serijami, filmi.«

»Nekateri se priklopijo na Zoom in gredo nazaj spat.«

»V tem času je zagotovo več spletnega nasilja.«

»Šola preko zaslonov za prvo triado ni primerna.«

»Pomembno je, da so ustrezno organizirani tudi odmori in telesna dejavnost.«

»Čas za zaslon naj bo omejen, tako za odrasle, če je to le mogoče, kot za otroke.«

»Vprašajmo jih, kako se počutijo, o čem razmišljajo, kaj jih skrbi. Odgovarjajmo na njihova vprašanja in jim stojmo ob strani pri njihovem učenju. Pohvalimo njihov trud.«

»Tako kot v razredu je treba tudi na spletu pravočasno postaviti jasna pravila igre, merila in navodila.«

»Tudi če hči zaradi naju pusti chat pri miru, je dejansko ogromno distrakcije.«

»Dopaminski šus, vsakič ko se možganom nekaj tako zdogaja. Cela industrija skrbi, da je teh dražljajev čim več.«